Umételjnost in umételjna obrtnost Slovencev. Kulturno-zgodovinska studija; spisal P. pl. Radics. Predgovor, Prejšnji čas je umételjnostim posebno tako zvanim obrazovnim umételjnostim mnogo višje stavil naloge in njih dela meril z mnogo višjim merilom. To pa, se vé, je neizrečno mejílo stvarjanje in veljavo umotvorov in te same kakor njih stvarítelje povzdvigalo nad navadno človeško mero. A naša dôba, katera se bolj od vsake prejšnje klanja praktičnim namenom, umela je brez kvare umételjnostnim vzorom uvêsti v kulturni život tisto prošinjenost umételjnosti in obrtnosti, kakoršna se je v dneh višjega razvítka národov gojila vselej bolj ali menj zavestno. To ima dvojno korist: prvič, da se ognjevitejše gojí umételjnost in nahaja obilejší broj „učencev ter prijateljev", nego ako bi stala na osamljači umételjniških šol in slikarskih galerij, drugič, da proizvodi obrtnosti za vsakdanji život prihajajo med svet umétnejše zdelani ali vsaj v lepi obliki; to pa izobražuje in blaži čuvstvo in okus in nikdar ne ostaja brez ugodnega vpliva na civilizacijo národov. Nekdaj zatorej, ko se pri nas umételjnost in obrtnost niste še umevali tako praktično združevati nego dan danes, bila je v vsem tudi tù cerkev, ki je po jedni strani visoko cenila umételjnosti vzore ter jih vpotrebljala za svoje namene, a po drugi strani, ker bogočastje zahteva obrtske pomoči za olepšavo božjih hiš, napravo paramentov itd., je s tem načinom umételjniški blažeč vplivala na reméselstvo (rokodelstvo) in v širjem smisli na ljudstvo samo. Letopis 1880. 1 Celó sedaj še, ko ima vzbujanje umételjnosti svoj izvòr tudi v drugih krogih, stoji pred vsem cerkvi na razpolaganje najkrepkejše in najizdatnejše pobudilo o povzdigi in širjenji umételjnosti in čuvstva za umételjnost. V cerkvi je umételjnost med nami vselej dosezala največje in najvišje smotre in doseza jih še sedaj. A vendar tudi ne gré premalo ceniti umotvorov, katere so proizvajali Slovenci od nekdaj na polji posvetne umételjnosti. Ozirajoč se na to vkupno delovnost v umételjniškem smisli hočem z naslednjimi vrstami poskusiti, da iz obilega kulturno-zgodovinskega gradiva, katero sem nabral po višje nego dvajsetletnem preiskavanji na polji domače zgodovine, sestavim podobo o razvitki umételjnosti in umételjne obrtnosti na Kranjskem ali prav za prav v Slovencih. V tej podobi hočem kakor glavni predmet in na prvem mesti postaviti na ogled slovenskega národa udeleževanje in nadaljevanje pri umételjniških proizvodih v naši deželi. Da je tù naravno treba ozirati se tudi na tujstvo toliko, kolikor je to v dotiki z razvitkom domačih umételjnikov ali se je v domovini javilo s prav izvrstnimi deli, umeje se samo ob sebi. A vodilna misel vsej tej moji studiji ostala je ta, da iz ohranjenih nam poročil o umételjniškem življenji Slovencev pokažem, kako je naš národ na polji umételjnosti uže v starodavnih časih dovršil marsikaj znamenitega in da je ravno tako iz njega srede izšel mnogokateri umételjniški učenec v najboljšem smisli besede, kakor je vsegdar na polji znanstvenem ali političnem in sploh v vseh razmerah javnega življenja lehko skazal mnogo svojih vrednih zastopnikov, kateri, čast in ponos svojemu rôdu, se morejo brez strahú postaviti na častni prostor slavohrama inih kulturnih národov. V Ljubljani na Telovo 1. 1880. I. Najstarejša dôba do konca 14. veka. Sledú o domači slovenski umételjnosti nam je iskati v predkrščanski dôbi. Ohranil je nam Linhart v svoji „Geschichte Krains") beležko trudoljubivega nabiralca svojih dnî g. pl. Breckerfelda, ") da se je namreč (koncem 18. veka) v Klevevži hranila slika starega slovenskega bogá Božiča. Ta podoba, sezajoča v dôbo pred pokristijanjenjem kranjske dežele, zatorej v dôbo še vladadajočih antik, bila bi, da jo je moči dan danes najti, jako važna za presojo národne umételjnosti, katera se je v važnem rimskem emporiji Emoni gotovo naobraževala po vzorih klasičnih rimskih in grških mojstrov. Škoda, ker so ljudsko preseljevanje, katero se je vršilo po rimski vladi, in poznejši viharni veki uničili vsakoršen dalnji sled. Morebiti ležé še tù in tam zakopani ali skriti ostanki predkrščanske umételjnosti v naši deželi po nje šumah in logéh in bi se dali najti, da se sistematično iščejo. Tako omenja slučajno znani potnik Kohl v popisi svojega potovanja po nótranji Avstriji 3) izlasti po Gorenjskem, da je našel steni neke bohinjske cerkve uzidane kameníte spomeníke, kateri po svoji unanjesti kažejo, da so iz predrimske dôbe, a po svojih figuralnih olepšavah spominjajo iztočnih vzórkov. Lansko leto sem tudi jaz precej pazno obhodil ravno ta dél Gorenjskega, kjer se mi je posrečilo najti mnogo prav zanimivih umételjnostno-zgodovinskih spomeníkov, o katerih govorím poznejše, in iskal sem prej omenjanih kámenov, toda videti jih ni bilo nikjer. Valvazor pripoveduje v svoji „Ehre des Herzogthums Crain", da je bila huda nevihta ustavila izkopávanje njemu sovremenika dr. Petermanna na Bevščici poleg Javornika, kjer se je bilo našlo nekoliko stótin grobnih spomeníkov iz predzgodovinske dôbe z napisi, katerih ni bilo moči nikomur tolmačiti in razjasniti. 1) II. p. 260. 261. g. ý Svojskih imen ne spreminjamo, nego jih puščamo, kakoršna so po listinah. Pis. |